Back to the future

Zdaj smo že nekaj časa doma pa smo šele zdaj našli čas za tale naš blog. Mogoče zato, ker bolj cenimo topel tuš in elektriko ter zato po eno uro stojimo pod čudovito toplimi kapljicami, ki stečejo iz šobe prav vsakič, ko odpremo vodo.

V opravičilo, takoj po prihodu domov smo bili res vsi zelo pridni. Anja in Matjaž sta začela pripravništvo, Urban je napisal diplomsko nalogo,  jaz pa sem naredila predzadnji izpit. Naši domači in tudi mi smo veseli, da smo jo odnesli brez ebole.

Zdaj pa nazaj v Nangomo. Zadnja dva tedna smo se predvsem poslavljali. Najprej smo se poslovili od elektrike. Na to da tekoče vode ni vedno na razpolago, smo se že navadili, zdaj pa so se začeli še izpadi električnega toka, ki so se obnašali nadvse nezambijsko. Bili so nenavadno točni in so trajali od šestih zjutraj do dveh popoldne ali pa od dveh popoldne do desetih zvečer. To je že tako težko oskrbo pacientov še otežilo. Vse operacije v splošni anesteziji so odpadle, saj ni bilo mogoče zagotovit nadzora nad dihanjem in krvnim obtokom. Gospa z molarno nosečnostjo (rašča v maternici, ki se lahko obnaša kot rak) je nekaj tednov čakala na operacijo, dokler se ni naveličala in neoperirana odšla domov. Da o nedelujočih inkubatorjih in šivanju epiziotomij pri svetlobi iz mobitelov sploh ne govorimo.

Poslovili smo se tudi od Kingsley-ja. Fanta je začetek maja pičila kača. Zaradi strupa mu je odmrla koža na nartu, ki se je ob našem odhodu že prav lepo zacelila. Vztrajno in redno prevezovanje s primernimi oblogami za rane se je na koncu obrestovalo, čeprav nas je lokalno zdravilo – zemlja – skoraj pognalo na rob obupa. Svojci so jo nanesli na očiščeno rano ravno, ko se je začela celiti in s tem podaljšali celjenje za nekaj tednov.

5maj13maj16maj_zemlja 26maj30maj9junij16junij

Slikano 5. maja, 13. maja, 16. maja po odstranjeni zemlji, 26. maja, 30. maja, 9. junija, 16. junija.

Od Anje smo se poslovili na letališču v Lusaki. Iz Nangome je odšla en teden pred nami, da je lahko ujela začetek anja_grepripravništva. Zelo smo bili žalostni zaradi njenega predčasnega odhoda, malo pa veseli, saj je s sabo v Slovenijo odnesla vse naše stvari, ki bi nas sicer ovirale na Zanzibarju. Najhuje je bilo meni, ker sem ostala brez cimre.  Mojo osamljenost je zaslutil velik ščurek, a jo je za svojo predrznost takoj skupil. Anje se pa res ne da zamenjati!

Prepričani smo bili, da se lahko poslovimo tudi od ultrazvoka, ki smo ga skupaj s Sekcijouz1 za tropsko in potovalno medicino kupili za bolnico.  Že v Sloveniji smo del vaših prispevkov dali na stran za rabljen prenosni ultrazvok s trebušno ter ginekološko sondo in z vozičkom, Dopplerjem, skratka za super ultrazvok, ki ga lahko primeš v roke in odneseš do nepokretnega pacienta. Žal je nekaj časa trajal sam nakup in pošiljanje in ko je končno prispel v Zambijo, se je zataknilo na carini. Iz zagate je ultrazvok rešila sestra Veronika, ki je kot po čudežu nekega večera v zadnjem tednu z nasmejanim obrazom pripeljala ultrazvok pred našo hišo. Naslednji dan sta se fanta odpeljala v Lusako, zato je mene doletela čast, da preizkusim nov aparat. Našla sem ga še zapakiranega v skladišču in prosila uz2rentgenologa, naj mi ga pomaga nesti in preizkusiti. Odprla sva lične kovinske kovčke. Kakšno veselje! Gospod rentgenolog se je komaj brzdal, da ni poskakoval od veselja. Rekel je, da se počuti kot otrok, ki od Božička prejme darila. Po tem ko je ultrazvok testiral kar na sebi,  je debelo knjigo z navodili pospravil v torbo, da bo lahko o novi pridobitvi študiral tudi doma.

Čisto na koncu smo se poslovili od naših novih prijateljev. V samostanu so nam pripravili poslovilno večerjo, na kateri smo se spominjali lepih trenutkov in v slovo objeli prav vse, sestro Veroniko pa kar dvakrat. V petek smo se poslovili še od voznika Freda, ki nas je odložil na avtobusni postaji, s katere se je začela dolga pot na Zanzibar, kjer smo se z nič več težkimi  nahrbtniki – ves zbrani denar smo porabili v Nangomi – hitro izgubili med drugimi belimi turisti.

Uršazanzibar

Znamenitosti Nangome, Nzima in safari

Ta del je navadno na začetku romanov, vendar bolje pozno kot nikoli.

Od Lusake vodi ravna cesta, ki je široka dva kamiona in pet centimetrov pa ji domačini pravijo avtocesta. Nanjo pada senca hriba pa mu pravijo Gora. Na tej isti levi strani avtoceste stoje opekaste škatle, v katerih je brivec, gostilna, trgovina, gostilna… Na drugi strani se odcepi sicer širok kolovoz pa mu pravijo cesta. Ime je vasi Nangoma. Levo stran kolovoza sprva krasi zid, za katerim je kompleks misijona, desno pa še več opekastih škatel. Čez nekaj sto metrov umetni okras zamenjajo visoka trava, posamezna drevesa in okrogle, s slamo pokrite strehe.

Za trgovinami, mizarstvom, restavracijami in brivcem se skriva tržnica.tržnica Stojnice se šibijo pod piramidami paradižnikov, čebule, skledami pomaranč, vrečami soje in okre ter šopi neznane zelene listnate zelenjave. Na koncu tržnice dela nadure naš najljubši krojač, ki iz čiteng dela vse mogoče… Kaj so čitenge? Od dva do šest metrov dolgo bombažno blago različnih kakovosti z voskastim potiskom. Preden jih krojač predela v minikrila in kratke hlače za belce, so ti kosi blaga znak spoštovanja v različnih okoliščinah. V njih zavijejo novorojenčke, okoli pasu zavezane jih nosijo ženske k maši, k pogrebu in tudi kar tako, za vsakdanu. Videli bi jih tudi na poti k maši v Seventh adventist church, ko na poti v cerkev prečkajo s kolovozom ozaljšano nogometno igrišče.

nogometno igrišče

Da ne pozabim leve strani ceste. Za zidom stoji cerkev v senci borovcev, katerih vonjskica spominja na kamp nekje v Istri. Čez hrib se vrstijo dolga poslopja Nzime, Chifuntuja in MCH-ja (Mother Child Hospital). Desno od bolnice živijo zdravniki, levo od nje je samostan. Čisto v kot porinjena sameva mrtvašnica in soba za obdukcije, v kateri kraljujeta kamnita miza in hladilnik. K bolnišničnim poslopjem spadajo še OPD (Out-Patient Department), pred katerim vedno čaka dolga vrsta ljudi, in fizioterapija, ki ji dela družbo zobna ordinacija. Za OPD-jem v Mother’s shelter bodoče in že prekaljene mamice čakajo na porod. Marsikatera je namreč doma daleč od bolnišnice in bi tako rodila že po poti, doma ali pa kot gospa mama prejšnji teden na tleh Nzime, ker je neučakano dete prišlo na svet, še preden se je uspela uleči na porodno posteljo.

Pravzaprav niso bila tla Nzime, temveč tla MCH-ja. V MCH-ju navadno potekajo predavanja o priporočeni prehrani dojenčkov, preventivni pregledi nosečnic in otrok do petega leta starosti, zadnje tri tedne pa v MCH gostuje Nzima. Fumigacija Nzime je terjala svoj davek. Nekatere pacientke in zaposleni so poročali o ostankih dražilnih snovi, s katero so zaplinili Nzimo, zato se je zračenje z enega tedna zavleklo za nedoločen čas. Ta nevšečnost se je prebila na seznam tedenskega sestanka. Lani naj fumigacija ne bi povzročala takih težav. Po besedah doktorja Kalote: »Last year nobody complained, not even an insect!«

šefeti

Z leve: Urban, anesteziologinja Felicitas, sestra Veronika, dr Kalota

Zadnje čase se na Nzimi dogajajo nenavadne stvari. Ta navadno s pacientkami, novimi in ponovnimi mamicami ter novorojenčki nabiti oddelek trenutno premore natanko štiri bolnice. Še prejšnji mesec je v prvi sobi ležalo pet žensk po carskem rezu, sedaj pa sprašujem le eno: »Toilet?« Zaradi spinalnega bloka, ki ga uporabljajo za anestezijo in samega posega v trebušni votlini črevo potrebuje nekaj dni, da si opomore in ko si opomore, gredo gospe prvič na veliko potrebo. Takrat moj »Toilet?« dobi pritrdilen »Eeeeee!« V drugi sobi so se še pred kratkim v dveh inkubatorjih drenjali štirje nedonošenčki, danes inkubatorji samevajo. Doma rojena 1 kg težka deklica je na žalost umrla zaradi aspiracije materinega mleka. Fantek, čigar mati je skrbela za zabavo, že odkar smo prišli, je končno dosegel 1,5 kg in odšel domov. V petek je prišel pokazat čisto nove 0,3 kg. Drugi inkubator sta si delili dvojčici. Ker imamo zadnje dni elektriko samo ponoči in inkubator zato ne dela, se je njuna mamica odločila, da jima bo doma bolj toplo. Vztrajala je, naj ju odpustimo. In sem jo. Ne bi bilo namreč prvič, da bi mama, ker nismo upoštevali njene želje ali ker ni razumela, zakaj nekaj delamo, odpeljala otroka in ju ne bi več videli. Na ta način je iz te iste druge sobe pobegnila mama z dojenčico, ki ji je infuzija 10 % dekstroze, ki je tekla v tkivo namesto v žilo, povzročila nekrozo na nartu. Mrtvo tkivo je bilo treba odrezati, kar je mama spremljala v solzah. Razlagi navkljub je ob drugi nekrektomiji še isti dan spakirala in šla. Ubežnici so sicer poskušali najti, a brez uspeha. Verjetno zato, ker se navodilo za izpolnjevanje naslova prebivališča glasi: ime vasi, šef vasi, točka orientacije, ki je navadno cerkev ali šola. Hišne številke in ulice imajo samo v centrih vasi in v mestih. Vse tiste ljubke okrogle hišice, ki kukajo iz trave, so Nangoma, blizu šole ali Nangoma, blizu cerkve.

Tretja soba Nzime je rezervirana za bolnice z zapleti v nosečnosti, z grozečim ali neizogibnim splavom ali s PID (pelvic inflammatory disease). Na žalost je v tej sobi veliko mladih deklet, starih okoli 15 let. Nekatere so poročene, večina jih ni. Spet druge so stare 40 let in imajo 8 otrok, kar je tudi po zambijskih merilih povsem dovolj, a brez kontracepcije zanosijo. Ker bolnica podpira krščanske vrednote, je dekletom od kontracepcije malo za ponuditi. Matere, ki so zadovoljne s številom otrok, ki jih imajo, se lahko odločijo za operacijo, pri kateri jim ligirajo in prerežejo jajcevode, za mlada dekleta pa ni voljo nobene kontracepcije. Le-te gredo lahko v sosednje bolnišnice, kjer si lahko izberejo katero koli obliko kontracepcije zastonj. Kljub temu da je v nemisijonskih bolnišnicah kontracepcija brezplačna, je 40 % nosečnosti nezaželenih. Splavov nobena od cerkva, ki so prisotne v Zambiji, ne podpira in tako po devetih mesecih bodoče mamice pridejo v četrto sobo Nzime, v porodno sobo. Iz kovčka, ki ga prinesejo s sabo, bed-sider, ki je ali mati ali babica ali prijateljica nosečnice, vzame črno folijo in čitengo, s katerima prekrijejo eno od porodnih postelj, ki stojijo ena poleg druge brez pregrad med njimi. Nosečnica se sama sleče, sama zleze na posteljo in se pokrije z drugo čitengo. Iz kovčka nato prinesejo še dva para sterilnih rokavic in sponko za popkovino. Med porodom babice spremljajo temperaturo in tlak nosečnice ter s fetoskopom merijo otrokov srčni utrip. V zadnjem delu druge faze poroda morajo nosečnic začeti potiskati. Navadno zaleže spodbujanje s besedami tonka in tije, kar pomeni potisni in še. Če pa lepa beseda naleti na gluha ušesa, nosečnica dobi kakšno zaušnico, ki jo spomni na to, da gre za življenje njenega otroka. Novorojenčka zavijejo v štruco iz brisačke, čitenge in odeje, mama pa si nekaj minut po porodu sama obleče spodnje hlačke, se ovije v čisto čitengo in babici, ki nese otroka, sledi na eno od postelj na oddelku.

Medtem smo na Chifuntu dobili novega pacienta z opeklino. Ta sedemnajstletni nesrečnik je med enim od mnogih epileptičnih napadov padel v ogenj in si opekel obe goleni. Opeklina se s pomočjo naribane papaje čudovito zdravi. Bolnikom z opeklinami se poleg antibiotikov in oskrbe rane predpiše tudi visokoproteinsko prehrano, po domače veliko mesa. Le-tega naj bi priskrbeli svojci, ki smo jim denarno priskočili na pomoč: »Buy him some chicken!« Kasneje istega dne je oče ponosno prinesel pokazat kupljenega piščanca. Namesto pečene je v rokah držal še živo kokoš in nas nasmejal do solz.

Z veseljem bi se smejali tudi zaradi ultrazvoka, ki je priletel v Lusako že pred štirinajstimi dnevi, vendar ga carina, ki ji zambijski čas ni tuj, še ni uspela pregledati. Zdaj mrzlično čakamo na odločitev, katero od mnogih barvnih kod, bo dobil naš ultrazvok in upamo, da ne bo rdeča. Rdeča barvna koda označuje postopek dolg vsaj kakšen teden, kar bi pomenilo, da ultrazvoka ne bomo dočakali, saj odpotujemo že čez 12 dni.

Za Anjo zadnjo in za ostale predzadnjo soboto smo izkoristili za obisk Kafue Nationalmi Parka. Najboljši voznik v Zambiji gospod Fred nas je varno vozil mimo antilop in ni povozil niti ene pa čeprav so se nekatere prav nastavljale pred avto in je njegova ugotovitev: »There is no meat in hospital for the patients, sister Veronica would be happy!« povsem na mestu.

Naslednjič se slišimo iz Slovenije.

Urša

safari

Ko krave ponorijo

Pozdravljeni, vstopamo v zadnji mesec našega bivanja v Nangomi, ki je postala naš drugi dom. Težko si predstavljam dan brez jutranjih pozdravov in nasmehov, ki me spremljajo na poti v bolnišnico. Ravno zdaj,med pisanjem tega bloga, mi po vratih trkajo otroci, ki želijo barvice. Tukaj se vedno kaj dogaja, zato vam le stežka zgolj v enem zapisu opišem dogajanje v zadnjih dveh tednih.

O sami organizaciji bolnišnice ste večino izvedeli že v naših prejšnjih zapisih, zato vam bom danes nekoliko bolj podrobno opisal, s čim vse se v bolnišnici srečujemo. Poleg »standardnih« bolnikov, okuženih s HIV-om in tuberkulozo, se v zadnjem času pojavlja vse več poškodb, ki so jih povzročile krave. Le te očitno niso najbolj nedolžna bitja, saj so namreč odgovorne kar za polovico vseh zlomov, ki smo jih obravnavali v preteklih štirinajstih dneh. Prevladujejo zlomi golenice in mečnice. Najbolj nenavadna je zgodba deklice, ki ji je na nogo padel del hiše po tem, ko je v hišo brcnila krava. Poleg zlomov sekrave redno srečujemo z opeklinami, zlasti pri otrocih. Še vedno imam v mislih deklico, ki smo jo sprejeli v nedeljo in jo potem zaradi obsežnih opeklin, kar 67 % telesne površine, poslali v univerzitetno bolnišnico v Lusaki. Na vsake toliko časa nas preseneti kakšen bolnik z nam dobro poznano patologijo, kot je sladkorna bolezen, arterijska hipertenzija in benigna hiperplazija prostate.

Poleg našega dela bolnišnici vsak mesec pomagamo pri nakupu zdravil in drugega medicinskega materiala. Zaradi omejenega proračuna jim namreč le stežka uspe kupiti vse, kar potrebujejo za zgolj osnovno delovanje. Del naših sredstev smo namenili tudi za popravilo starega reševalnega vozila, trenutno je namreč operativno zgolj eno vozilo. Z njegovim popravilom bo mogoče izvesti več outreachov v nekoliko bolj oddaljene vasi, iz katerih bolniki le stežka pridejo do naše bolnišnice. Stroški avtobusov so za veliko večino enostavno predragi, pacienti pa v preslabem stanju, da bi prišli na kontrole bodisi peš ali s kolesom. Tukaj bi se radi še enkrat zahvalili vsem za vaše velikodušne donacije, ki tukajšnji bolnišnici omogočajo normalno in nemoteno delovanje.

mojstriKer se neizogibno bliža čas našega odhoda, smo se lotili popravljanja dotrajanih predelov naše hiške. Do sedaj nam je uspelo zamenjati par puščajočih cevi, mreže proti komarjem na oknih, kovinska vrata na našem zadnjem vhodu pa so bila za nas nekoliko prevelik zalogaj. Zato sta nam na pomoč prišla dva lokalna mojstra, ki sta z nekoliko varnostno vprašljivim varilnim aparatom (visokotehnološka verzija ne potrebuje vtikača) opravila delo pod strogim nadzorom Urše.ajeto

V soboto smo se odločili za krajši počitek in odšli v Mumbwo s kolesi, ki nam jih je več kotkolesar velikodušno priskrbela sestra Veronica. Na poti nas je spremljalo sonce in veliko nejevernih obrazov, ki so začudeno opazovali štiri muzunge na kolesih. Po dobrih 40. kilometrih vožnje smo prišli na cilj, kjer smo si privoščili obrok tradicionalne nšime s piščancem ter nakupili nekaj sadja in zelenjave. Nato pa smo se v strahu pred približajočim se mrakom hitro odpravili domov.kolesarji

Naš odhod je bila glavna tema pogovorov v Nangomi cel pretekli vikend. Najbolj so bili prebivalci navdušeni nad kondicijo naših punc, pred odhodom so ju namreč poskušali prepričati, naj ne gresta, saj naj bi bila razdalja do Mumbwe enostavno prevelika.

Več o naših ostalih prigodah in dogodivščinah pa izveste v naslednjem blogu čez dobra dva tedna.krizisce

Matjaž

Novi koraki na drugi celini

Zopet mineva nekaj več kot štirinajst dni od zadnjega javljanja, mogoče se zdi veliko, ampak naši ekipi v Nangomi se zdi, kot bi prejšnji zapis nastal predvčerajšnjim. Čas sicer teče »bolj počasi«, malo zaradi njihovega bolj mirnega načina življenja, malo na račun manj sodobnih diagnostičnih tehnik, ki nam omogočajo, da smo več ob bolnikih in tako po daljših hospitalizacijah postanemo že pravi prijatelji.

outreach

V tem času smo se, skupaj z nekaterimi izmed zaposlenih, dvakrat udeležili »outreach-a«. Odpeljali so nas v vas, približno uro vožnje od bolnišnice, z bolnišničnim vozilom ranga Jeep, ki je primeren za tukajšnje vaške ceste. Na prvem outreach-usta Anja in Urban cepila nekaj več kot petdeset otrok proti nalezljivim otroškim boleznim, nato pa sta ob pomoči zaposlenega iz bolnišnice pri nekaj več kot desetih nosečnicah s tamkajšnje in okolišnjih vasi naredila preventivne preglede. Že sama vožnja do vasi je bila zanimiva, saj lahko poleg občutno velikih lukenj v cesti, narejeni iz zemlje, ob počasni vožnji opazuješ nasade bombaža, ki ga bodo v prihodnjem mesecu obrali. Majhne vasice ob poti, posejane s hišicami, pokritimi s slamo, in čudovito naravo, krasijo afriško pokrajino, ki jo človeška roka še ni moderno obdelala. Po zaključku outreach-a so nas prijazni domačini pogostili z nšimo (tradicionalno zambijsko jedjo, podobno naši polenti, a bele barve) z zelenjavno prilogo in piščancem, ki sta jo Anja in Urban pojedla, kot se tukaj spodobi – z rokami. Drugega outreach-a sta se udeležila Urša in Matjaž. Vsak izmed njiju je vzel kri nekaj desetim bolnikom, okuženim z virusom HIV, potem pa sta jih še pregledala. Njuni pacienti so ravno tako prihajali iz odročnih vasi, kjer jim razdalja in njihovo stanje onemogočajo, da bi prišli na pregled v bolnico.

msestre

Pretekli teden, 12. maja, so Urbana tukajšnje medicinske sestre odpeljale v sosednje večje mesto Mumbwo, kjer se je odvijala slovesnost ob svetovnem dnevu medicinskih sester. Sam dogodek se je začel v opoldanskih urah s korakanjem medicinskih sester v povorki skozi mesto, ob spremljavi vojaške godbe na pihala. Bilo je zelo zanimivo, saj se je zbralo okoli 200 predstavnic medicinskih sester iz različnih bolnišnic tukajšnje province, ki so se na dogodku predstavile z odličnimi točkami. Veliko
se je pelo in plesalo, v zraku je bilo toliko pozitivne energije, da smo si
želeli, da bi tak dan praznovali tudi pri nas. V Zambiji je delo medicinske sestre, zdravnika in slavjedrugega zdravstvenega osebja zelo cenjeno in spoštovano, tudi možnosti zaposlitve so dobre. Tukaj je obratno kot v Sloveniji, težje je priti do izobrazbe, saj je vsaka nadaljnja izobrazba po osnovni šoli plačljiva, sama zaposlitev pa je dokaj enostavna, ker je zdravstveni kader zelo iskan. Urban je prvič in po vsej verjetnosti tudi zadnjič doživel takšno doživeto praznovanje ob svetovnem dnevu svojega poklica.

Kakšen pa je naš vsakdan? Urša dneve preživlja na Nzimi, porodnem oddelku, kjer pomaga pri vizitah, carskih rezih in porodih. Porodništvo se precej razlikuje od ostalega dela, zato ostali trije malo zaostajamo za njo, nas pa zato lahko vedno kaj novega nauči. Včasih se ji pridružimo v nočnem času, ker je največ porodov ravno takrat, v službi pa je samo ena od zaposlenih babic, tako da ji vsake dodatne roke pridejo prav. Lahko se pohvalimo, da je že nekaj simpatičnih novorojenčkov privekalo na svet, tudi z našo pomočjo. Ostali trije, Anja, Matjaž ter Urban, večino časa preživimo na oddelku za odrasle in otroke. Anja je nepogrešljivi člen ženskega oddelka, kjer se zelo dobro ujame z bolnicami, tako da se marsikdaj z ženske strani sliši krohot. Matjaž, ki je v veliko pomoč na drugi strani bolnice, na moškem oddelku, se je že dobro navadil na predpisovanje terapije in prepoznavo nujnih stanj, Urbanu priskoči na pomoč tudi pri prevezovanju ran. Urban je vez med Anjo in Matjažem ter pomaga pri zbiranju krvi, prevezovanju ran ter
deljenju terapije. Ne bomo skrivali, da je dežuren tudi za glasbeno popestritev. Najpogosteje se srečujemo z bolniki, ki obolevajo za malarijo, tuberkulozo in virusom HIV, veliko pa je tudi ran, ki so posledica prometnih nesreč, opeklin in tudi kakšnega ugriza kače. Najde pa se seveda tudi kakšen primer dečka, ki na svoje intimne predele polaga
rožice – tega ne počnite doma. Tako kot za vsako stvar smo tudi mi potrebovali nekaj časa, da smo se privadili na razmere, način dela, tukajšnje življenje in da so se tudi drugi privadili na nas. Danes že poznamo štiri različne pozdrave v njihovih jezikih, manjka nam
jih samo nsima
še 68, za kosilo si privoščimo nšimo
v vaški restavraciji, za katero smo na začetku rekli, da vanjo ne bomo vstopili iz strahu pred prebavnimi težavami. Nekaj dni smo v naši hiški gostili tudi kameleona Slavkota – želeli smo ga izuriti za lovljenje pajkov, žal ni bil posebno nadarjen, zato smo ga vrnili v naravo.

slavko

Večino dneva tako preživimo v bolnici, včasih tudi večino noči. Če nam ostane kakšna ura v poznem popoldnevu, stemni se namreč že ob 18h, jo izkoristimo za sprehod ali tek in užitek ob opazovanju sončnega zahoda. Poleg tega sodelujemo pri nakupu bolnišničnega materiala v glavnem mestu Lusaki, urejamo našo hišo in se dogovarjamo za nakup ultrazvoka iz Slovenije, ki ga je treba pripeljati v Zambijo.

Mesečno tako pomagamo pokriti velik delež stroškov za nakup zdravil in drugega materiala za bolnico z denarjem, nabranim s pomočjo naših podpornikov. Na tem mestu bi radi poudarili, da smo hvaležni za vsak vaš dar, ki nam omogoča, da pomagamo po svojih najboljših močeh in prispevamo k boljši oskrbi ali zdravilu, ki ga sicer bolnik ne bi imel na razpolago.

Tako, tole je le nekaj kratkih utrinkov preteklih dveh tednov, za katera ne vemo, kdaj sta odšla mimo nas. Za konec še nekaj o vremenu – pri nas se je začelo kar dobro ohlajati, ob večernih 10 stopinjah se prileže topla jopica in zjutraj čaj, a podnevi nas še toplo afriško sonce segreje do prijetnih 25 stopinj.

zahod

Po trdem delu se prileže počitek

Dva tedna sta naokoli in zopet se javljamo iz sončne Nangome. V bolnišnično življenje smo se že kar dobro vključili.

Urša dneve preživlja na Nzimi, ki je mešanica ginekologije, porodništva in neonatologije.
Preostali trije člani odprave pa smo se usidrali na Chifuntuju, internističnem delu bolnišnice. Anja pokriva ženski oddelek, Matjaž moškega, Urban pa postaja čedalje večji strokovnjak za oskrbo ran in opeklin. Tudi kanale pri najmlajših ima že skoraj v malem prstu. Poleg tega Anja skrbi še za podhranjene otroke, Matjaž pa za opekline. Upamo, da nam slednje uspe naučiti, da je ogenj nevaren, saj okoli njega kar nekoliko preveč brezskrbno tekajo. Temu primerno je tudi veliko število opeklin na otroškem oddelku.fanta

Naš dan se prične okrog 6.30 z zajtrkom in zalogami kave iz Slovenije. Matjaž je
preračunal, da jih bo zmanjkalo šele zadnji teden :).
Okrog 7.30 Matjaž in Anja pričneta z vizito. Pacientov je veliko, tako da nam ni dolgčas.
Na žalost jih je veliko hkrati okuženih z virusom HIV in tuberkulozo, kar je prognostično zelo neugodna kombinacija.

Kljub temu da znamo nekaj besed v bembi in nyanji, smo odvisni od pomoči sester in sorodnikov, ki nam pomagajo s prevajanjem. Najboljši čut za najmlajše ima Urban, kar bomo prikazali na primeru. Sprejeli smo 6-mesečno punčko, ki ji je zaradi opekline na obrazu močno oteklo levo oko, tako da nismo vedeli, ali je le to poškodovano ali ne. Vsi poskusi odpiranja očesa so bili zaman, nato je na sceno stopil Urban, ki je s pesmijo »Slovenija, od kod lepote tvoje« deklico pripravil do tega, da je iz radovednosti odprla oko, ki k sreči ni bilo poškodovano.

Po navadi se iz bolnišnice vračamo okrog štirih, petih popoldan. Fanta sta mojstra v kuhinji, dekleti pa pomivata posodo.

 

pot

Vendar tudi popoldan delo v bolnišnici ne počiva. Na večernem teku po čudoviti progi sta Anja in Urban našla »Lojzeta«, ki je krvav ležal ob svojem kolesu. Poleg njega sta ležali dve prazni steklenici piva. V petih minutah smo bili vsi na nogah, Lojzeta smo s pomočjo lokalnega avtobusa prepeljali v bolnišnico, kjer smo mu oskrbeli rane in RTG slikali glavo za izključitev morebitnega zloma. Lojze ni potreboval veliko lokalnega anestetika, saj je njegovo funkcijo opravila visoka koncentracija alkohola. Na jutranji viziti je bil Lojze kot nov, le nekoliko mu je bilo nerodno, ko smo ga z nasmeškom pozdravili in povprašali, če se česa spomni. Na našo srečo in njegovo nesrečo se je spomnil večine dogodkov iz prejšnje noči.

Poleg dela bolnišnici pomagamo tudi pri nakupu zdravil in medicinskega materiala, saj jim včasih zmanjka sredstev tudi za najbolj osnovne stvari, kot je npr. fiziološka raztopina. Težave, s katerimi se soočajo pri pripravi proračuna, smo dobro občutili na enem izmed finančnih sestankov. Vsak nakup je dobro premišljen in argumentiran, kupujejo res tisto, kar je v dani situaciji najbolj potrebno. Finančni primanjkljaj nadomestijo z iznajdljivostjo.

Za praznik dela, ki je dela prost dan tudi v Zambiji, smo se odpravili v Livingstone. Vožnjaslapovi z avtobusom je trajala šest ur po afriškem času, kar pomeni slabih devet ur po našem. Prvi dan smo si ogledali Viktorijine slapove, katerih mogočnost le stežka opišemo z besedami. Drugi dan je Urša potešila svoje adrenalinske vzgibe s skokom (bungee jumping) iz mostu, ki povezuje Zambijo in Zimbabve, Anja, Matjaž in Urban pa so se odpravili na kolesarski izlet. Na njihovo srečo so se nekoliko izgubili in ob tem naleteli na čredo slonov, ki so se pasli v senci na drugi strani reke. Največji izmed njih, poimenovali smo ga Ferdi, nam je pokazal, kaj zna. Ob glavni cesti iz Livingstona do slapov je v miru gulil grmičevje, opravil veliko in malo potrebo, se napil vode, prečkal reko in izginil med drevesi.

Toliko za nocoj, hvala vsem za podporo, spremljajte nas še naprej!

 ferdi

Kdor čaka, dočaka, ali Everything is allright

No, pa smo tu. Prvi teden v Nangomi je za nami in vsekakor nam ni bilo dolgčas. Vse se je pričelo v četrtek (prejšnji teden), ko smo s skoraj dvourno zamudo pristali v Lusaki. Tam sta nas potrpežljivo čakala sestra Veronika in šofer Fred, ki nas je hitro in spretno pripeljal v naš novi dom v sklopu Nangoma mission hospital.

odprava

Prvi vikend je minil v pospravljanju in urejanju zbranega materiala, v ponedeljek pa smo že pričeli z delom. Jaz, Anja in Urša smo se pridružili tukajšnjim trem zdravnikom na njihovih vizitah in v operacijskih dvoranah, Urban pa je takoj prevzel oskrbo ran.

pakiranje

Pakiramo

Včeraj smo skočili v glavno mesto Lusako po nove zaloge hrane in materialov za popravilo hiške. V načrtu imamo zamenjavo mrež na oknih, popravilo tuša in cevi za lijak v osrednji sobi oz. skladišču. Na poti nazaj je kombi nepovratno zakuhal. Na neskončno masina

dolgi ravni cesti, sredi ničesar, kjer signala ni, …. K sreči se nas je usmilil en telefon, tako smo poklicali sestro Veroniko, ki nam je organizirala avtovleko/prevoz z rešilcem. Ko je prišel rešilec, se je seveda pojavil tudi signal na vseh telefonih.

otroci

I want to draw!

Po koncu prvega tedna lahko rečemo, da se veselimo novega znanja, ki ga bomo pridobili s pomočjo zdravnikov, ki se tu spoznajo na vse, od interne medicine, pediatrije, kirurgije, ginekologije s porodništvom…

Nauk tega tedna je: »Dilution is the solution to the pollution.«avto

PAKIRAMO!

V četrtek smo se lotili pakiranja. V začetku nepregledna količina materiala je le počasi
izginjala v črne vreče, ki so bile najboljši približek potovalk, v katere smo doma zatlačili gaze, kanale, povoje, rokavice, razkužila, zdravila… Najbolj je nasankal Matjaž, saj smo
se njegove prtljage lotili najprej. Omejeni s 40 kg na osebo, smo prestrašeni, da ne bopakiramo ostalo dovolj kilogramov za naše lastne potrebščine (najbolj se bojmo, da ne bo prostora za gate) revežu nabasali torbe s samimi težkimi stvarmi.
Tako je Matjažu za osebne stvari ostalo manj kot 10 kg.
Ostali imamo za več kot 20 kg prostora, zato se ve, kdo je tisti, ki gre v Afriko brez gat!

ODHOD V SREDO!

ŽUR!!!

Farmacevti, farmacevtke, štromarji in štromarke, izpitno obdobje se bliža koncu in čas je, da skupaj zažuramo! Dobimo se v sredo, 4.3.2015, ob 23.00, Pr’ Skelet.
Karte po predprodajni ceni 2 evra bo mogoče kupiti v pon, 2.3., tor, 3.3. in sre, 4.3., od 10-13.ure, na FFa in FE. Karte boste lahko kupili tudi na vhodu, kjer pa bo cena 3 evre. Denar od prodaje bo šel za humanitarno odpravo Nangoma 2015

Vstop s kartami iz predprodaje bo mogoč do 00.30.

Ne zamudi! HOSTESE in AKCIJSKE CENE PIJAČ:
Rum cola
Jager cola
Gin Tonic
Juice vodka
po 3,3 €.

Koktejli 2 za ceno 1

Se vidimo!

Veseloigra Micki bo treba moža

Kdaj? 1. 3. ob 19.30

Kje? Kulturni dom Šmartno ob Paki

Tokrat Vam bomo na malo drugačen način popestrili nedeljski večer in sicer z veseloigro Vinka Koržeta v štirih dejanjih “Miciki je treba moža”. Zaigrali jo bomo študentje študentskega doma Vincencij v sodelovanju z misijonsko skupino Šmartno ob Paki.

Za dobro voljo in smeh bo poskrbljeno.

VSTOP PROST – prostovoljni prispevki za medicinsko-humanitarno odpravo Nangoma 2015.

Člani ekipe bomo tam in tudi majčke z našim logom bomo prinesli.

Študentje in odprava se veselimo vaše prisotnosti.

Vljudno vabljeni.