Znamenitosti Nangome, Nzima in safari

Ta del je navadno na začetku romanov, vendar bolje pozno kot nikoli.

Od Lusake vodi ravna cesta, ki je široka dva kamiona in pet centimetrov pa ji domačini pravijo avtocesta. Nanjo pada senca hriba pa mu pravijo Gora. Na tej isti levi strani avtoceste stoje opekaste škatle, v katerih je brivec, gostilna, trgovina, gostilna… Na drugi strani se odcepi sicer širok kolovoz pa mu pravijo cesta. Ime je vasi Nangoma. Levo stran kolovoza sprva krasi zid, za katerim je kompleks misijona, desno pa še več opekastih škatel. Čez nekaj sto metrov umetni okras zamenjajo visoka trava, posamezna drevesa in okrogle, s slamo pokrite strehe.

Za trgovinami, mizarstvom, restavracijami in brivcem se skriva tržnica.tržnica Stojnice se šibijo pod piramidami paradižnikov, čebule, skledami pomaranč, vrečami soje in okre ter šopi neznane zelene listnate zelenjave. Na koncu tržnice dela nadure naš najljubši krojač, ki iz čiteng dela vse mogoče… Kaj so čitenge? Od dva do šest metrov dolgo bombažno blago različnih kakovosti z voskastim potiskom. Preden jih krojač predela v minikrila in kratke hlače za belce, so ti kosi blaga znak spoštovanja v različnih okoliščinah. V njih zavijejo novorojenčke, okoli pasu zavezane jih nosijo ženske k maši, k pogrebu in tudi kar tako, za vsakdanu. Videli bi jih tudi na poti k maši v Seventh adventist church, ko na poti v cerkev prečkajo s kolovozom ozaljšano nogometno igrišče.

nogometno igrišče

Da ne pozabim leve strani ceste. Za zidom stoji cerkev v senci borovcev, katerih vonjskica spominja na kamp nekje v Istri. Čez hrib se vrstijo dolga poslopja Nzime, Chifuntuja in MCH-ja (Mother Child Hospital). Desno od bolnice živijo zdravniki, levo od nje je samostan. Čisto v kot porinjena sameva mrtvašnica in soba za obdukcije, v kateri kraljujeta kamnita miza in hladilnik. K bolnišničnim poslopjem spadajo še OPD (Out-Patient Department), pred katerim vedno čaka dolga vrsta ljudi, in fizioterapija, ki ji dela družbo zobna ordinacija. Za OPD-jem v Mother’s shelter bodoče in že prekaljene mamice čakajo na porod. Marsikatera je namreč doma daleč od bolnišnice in bi tako rodila že po poti, doma ali pa kot gospa mama prejšnji teden na tleh Nzime, ker je neučakano dete prišlo na svet, še preden se je uspela uleči na porodno posteljo.

Pravzaprav niso bila tla Nzime, temveč tla MCH-ja. V MCH-ju navadno potekajo predavanja o priporočeni prehrani dojenčkov, preventivni pregledi nosečnic in otrok do petega leta starosti, zadnje tri tedne pa v MCH gostuje Nzima. Fumigacija Nzime je terjala svoj davek. Nekatere pacientke in zaposleni so poročali o ostankih dražilnih snovi, s katero so zaplinili Nzimo, zato se je zračenje z enega tedna zavleklo za nedoločen čas. Ta nevšečnost se je prebila na seznam tedenskega sestanka. Lani naj fumigacija ne bi povzročala takih težav. Po besedah doktorja Kalote: »Last year nobody complained, not even an insect!«

šefeti

Z leve: Urban, anesteziologinja Felicitas, sestra Veronika, dr Kalota

Zadnje čase se na Nzimi dogajajo nenavadne stvari. Ta navadno s pacientkami, novimi in ponovnimi mamicami ter novorojenčki nabiti oddelek trenutno premore natanko štiri bolnice. Še prejšnji mesec je v prvi sobi ležalo pet žensk po carskem rezu, sedaj pa sprašujem le eno: »Toilet?« Zaradi spinalnega bloka, ki ga uporabljajo za anestezijo in samega posega v trebušni votlini črevo potrebuje nekaj dni, da si opomore in ko si opomore, gredo gospe prvič na veliko potrebo. Takrat moj »Toilet?« dobi pritrdilen »Eeeeee!« V drugi sobi so se še pred kratkim v dveh inkubatorjih drenjali štirje nedonošenčki, danes inkubatorji samevajo. Doma rojena 1 kg težka deklica je na žalost umrla zaradi aspiracije materinega mleka. Fantek, čigar mati je skrbela za zabavo, že odkar smo prišli, je končno dosegel 1,5 kg in odšel domov. V petek je prišel pokazat čisto nove 0,3 kg. Drugi inkubator sta si delili dvojčici. Ker imamo zadnje dni elektriko samo ponoči in inkubator zato ne dela, se je njuna mamica odločila, da jima bo doma bolj toplo. Vztrajala je, naj ju odpustimo. In sem jo. Ne bi bilo namreč prvič, da bi mama, ker nismo upoštevali njene želje ali ker ni razumela, zakaj nekaj delamo, odpeljala otroka in ju ne bi več videli. Na ta način je iz te iste druge sobe pobegnila mama z dojenčico, ki ji je infuzija 10 % dekstroze, ki je tekla v tkivo namesto v žilo, povzročila nekrozo na nartu. Mrtvo tkivo je bilo treba odrezati, kar je mama spremljala v solzah. Razlagi navkljub je ob drugi nekrektomiji še isti dan spakirala in šla. Ubežnici so sicer poskušali najti, a brez uspeha. Verjetno zato, ker se navodilo za izpolnjevanje naslova prebivališča glasi: ime vasi, šef vasi, točka orientacije, ki je navadno cerkev ali šola. Hišne številke in ulice imajo samo v centrih vasi in v mestih. Vse tiste ljubke okrogle hišice, ki kukajo iz trave, so Nangoma, blizu šole ali Nangoma, blizu cerkve.

Tretja soba Nzime je rezervirana za bolnice z zapleti v nosečnosti, z grozečim ali neizogibnim splavom ali s PID (pelvic inflammatory disease). Na žalost je v tej sobi veliko mladih deklet, starih okoli 15 let. Nekatere so poročene, večina jih ni. Spet druge so stare 40 let in imajo 8 otrok, kar je tudi po zambijskih merilih povsem dovolj, a brez kontracepcije zanosijo. Ker bolnica podpira krščanske vrednote, je dekletom od kontracepcije malo za ponuditi. Matere, ki so zadovoljne s številom otrok, ki jih imajo, se lahko odločijo za operacijo, pri kateri jim ligirajo in prerežejo jajcevode, za mlada dekleta pa ni voljo nobene kontracepcije. Le-te gredo lahko v sosednje bolnišnice, kjer si lahko izberejo katero koli obliko kontracepcije zastonj. Kljub temu da je v nemisijonskih bolnišnicah kontracepcija brezplačna, je 40 % nosečnosti nezaželenih. Splavov nobena od cerkva, ki so prisotne v Zambiji, ne podpira in tako po devetih mesecih bodoče mamice pridejo v četrto sobo Nzime, v porodno sobo. Iz kovčka, ki ga prinesejo s sabo, bed-sider, ki je ali mati ali babica ali prijateljica nosečnice, vzame črno folijo in čitengo, s katerima prekrijejo eno od porodnih postelj, ki stojijo ena poleg druge brez pregrad med njimi. Nosečnica se sama sleče, sama zleze na posteljo in se pokrije z drugo čitengo. Iz kovčka nato prinesejo še dva para sterilnih rokavic in sponko za popkovino. Med porodom babice spremljajo temperaturo in tlak nosečnice ter s fetoskopom merijo otrokov srčni utrip. V zadnjem delu druge faze poroda morajo nosečnic začeti potiskati. Navadno zaleže spodbujanje s besedami tonka in tije, kar pomeni potisni in še. Če pa lepa beseda naleti na gluha ušesa, nosečnica dobi kakšno zaušnico, ki jo spomni na to, da gre za življenje njenega otroka. Novorojenčka zavijejo v štruco iz brisačke, čitenge in odeje, mama pa si nekaj minut po porodu sama obleče spodnje hlačke, se ovije v čisto čitengo in babici, ki nese otroka, sledi na eno od postelj na oddelku.

Medtem smo na Chifuntu dobili novega pacienta z opeklino. Ta sedemnajstletni nesrečnik je med enim od mnogih epileptičnih napadov padel v ogenj in si opekel obe goleni. Opeklina se s pomočjo naribane papaje čudovito zdravi. Bolnikom z opeklinami se poleg antibiotikov in oskrbe rane predpiše tudi visokoproteinsko prehrano, po domače veliko mesa. Le-tega naj bi priskrbeli svojci, ki smo jim denarno priskočili na pomoč: »Buy him some chicken!« Kasneje istega dne je oče ponosno prinesel pokazat kupljenega piščanca. Namesto pečene je v rokah držal še živo kokoš in nas nasmejal do solz.

Z veseljem bi se smejali tudi zaradi ultrazvoka, ki je priletel v Lusako že pred štirinajstimi dnevi, vendar ga carina, ki ji zambijski čas ni tuj, še ni uspela pregledati. Zdaj mrzlično čakamo na odločitev, katero od mnogih barvnih kod, bo dobil naš ultrazvok in upamo, da ne bo rdeča. Rdeča barvna koda označuje postopek dolg vsaj kakšen teden, kar bi pomenilo, da ultrazvoka ne bomo dočakali, saj odpotujemo že čez 12 dni.

Za Anjo zadnjo in za ostale predzadnjo soboto smo izkoristili za obisk Kafue Nationalmi Parka. Najboljši voznik v Zambiji gospod Fred nas je varno vozil mimo antilop in ni povozil niti ene pa čeprav so se nekatere prav nastavljale pred avto in je njegova ugotovitev: »There is no meat in hospital for the patients, sister Veronica would be happy!« povsem na mestu.

Naslednjič se slišimo iz Slovenije.

Urša

safari

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja