Ko krave ponorijo

Pozdravljeni, vstopamo v zadnji mesec našega bivanja v Nangomi, ki je postala naš drugi dom. Težko si predstavljam dan brez jutranjih pozdravov in nasmehov, ki me spremljajo na poti v bolnišnico. Ravno zdaj,med pisanjem tega bloga, mi po vratih trkajo otroci, ki želijo barvice. Tukaj se vedno kaj dogaja, zato vam le stežka zgolj v enem zapisu opišem dogajanje v zadnjih dveh tednih.

O sami organizaciji bolnišnice ste večino izvedeli že v naših prejšnjih zapisih, zato vam bom danes nekoliko bolj podrobno opisal, s čim vse se v bolnišnici srečujemo. Poleg »standardnih« bolnikov, okuženih s HIV-om in tuberkulozo, se v zadnjem času pojavlja vse več poškodb, ki so jih povzročile krave. Le te očitno niso najbolj nedolžna bitja, saj so namreč odgovorne kar za polovico vseh zlomov, ki smo jih obravnavali v preteklih štirinajstih dneh. Prevladujejo zlomi golenice in mečnice. Najbolj nenavadna je zgodba deklice, ki ji je na nogo padel del hiše po tem, ko je v hišo brcnila krava. Poleg zlomov sekrave redno srečujemo z opeklinami, zlasti pri otrocih. Še vedno imam v mislih deklico, ki smo jo sprejeli v nedeljo in jo potem zaradi obsežnih opeklin, kar 67 % telesne površine, poslali v univerzitetno bolnišnico v Lusaki. Na vsake toliko časa nas preseneti kakšen bolnik z nam dobro poznano patologijo, kot je sladkorna bolezen, arterijska hipertenzija in benigna hiperplazija prostate.

Poleg našega dela bolnišnici vsak mesec pomagamo pri nakupu zdravil in drugega medicinskega materiala. Zaradi omejenega proračuna jim namreč le stežka uspe kupiti vse, kar potrebujejo za zgolj osnovno delovanje. Del naših sredstev smo namenili tudi za popravilo starega reševalnega vozila, trenutno je namreč operativno zgolj eno vozilo. Z njegovim popravilom bo mogoče izvesti več outreachov v nekoliko bolj oddaljene vasi, iz katerih bolniki le stežka pridejo do naše bolnišnice. Stroški avtobusov so za veliko večino enostavno predragi, pacienti pa v preslabem stanju, da bi prišli na kontrole bodisi peš ali s kolesom. Tukaj bi se radi še enkrat zahvalili vsem za vaše velikodušne donacije, ki tukajšnji bolnišnici omogočajo normalno in nemoteno delovanje.

mojstriKer se neizogibno bliža čas našega odhoda, smo se lotili popravljanja dotrajanih predelov naše hiške. Do sedaj nam je uspelo zamenjati par puščajočih cevi, mreže proti komarjem na oknih, kovinska vrata na našem zadnjem vhodu pa so bila za nas nekoliko prevelik zalogaj. Zato sta nam na pomoč prišla dva lokalna mojstra, ki sta z nekoliko varnostno vprašljivim varilnim aparatom (visokotehnološka verzija ne potrebuje vtikača) opravila delo pod strogim nadzorom Urše.ajeto

V soboto smo se odločili za krajši počitek in odšli v Mumbwo s kolesi, ki nam jih je več kotkolesar velikodušno priskrbela sestra Veronica. Na poti nas je spremljalo sonce in veliko nejevernih obrazov, ki so začudeno opazovali štiri muzunge na kolesih. Po dobrih 40. kilometrih vožnje smo prišli na cilj, kjer smo si privoščili obrok tradicionalne nšime s piščancem ter nakupili nekaj sadja in zelenjave. Nato pa smo se v strahu pred približajočim se mrakom hitro odpravili domov.kolesarji

Naš odhod je bila glavna tema pogovorov v Nangomi cel pretekli vikend. Najbolj so bili prebivalci navdušeni nad kondicijo naših punc, pred odhodom so ju namreč poskušali prepričati, naj ne gresta, saj naj bi bila razdalja do Mumbwe enostavno prevelika.

Več o naših ostalih prigodah in dogodivščinah pa izveste v naslednjem blogu čez dobra dva tedna.krizisce

Matjaž

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja