Novi koraki na drugi celini

Zopet mineva nekaj več kot štirinajst dni od zadnjega javljanja, mogoče se zdi veliko, ampak naši ekipi v Nangomi se zdi, kot bi prejšnji zapis nastal predvčerajšnjim. Čas sicer teče »bolj počasi«, malo zaradi njihovega bolj mirnega načina življenja, malo na račun manj sodobnih diagnostičnih tehnik, ki nam omogočajo, da smo več ob bolnikih in tako po daljših hospitalizacijah postanemo že pravi prijatelji.

outreach

V tem času smo se, skupaj z nekaterimi izmed zaposlenih, dvakrat udeležili »outreach-a«. Odpeljali so nas v vas, približno uro vožnje od bolnišnice, z bolnišničnim vozilom ranga Jeep, ki je primeren za tukajšnje vaške ceste. Na prvem outreach-usta Anja in Urban cepila nekaj več kot petdeset otrok proti nalezljivim otroškim boleznim, nato pa sta ob pomoči zaposlenega iz bolnišnice pri nekaj več kot desetih nosečnicah s tamkajšnje in okolišnjih vasi naredila preventivne preglede. Že sama vožnja do vasi je bila zanimiva, saj lahko poleg občutno velikih lukenj v cesti, narejeni iz zemlje, ob počasni vožnji opazuješ nasade bombaža, ki ga bodo v prihodnjem mesecu obrali. Majhne vasice ob poti, posejane s hišicami, pokritimi s slamo, in čudovito naravo, krasijo afriško pokrajino, ki jo človeška roka še ni moderno obdelala. Po zaključku outreach-a so nas prijazni domačini pogostili z nšimo (tradicionalno zambijsko jedjo, podobno naši polenti, a bele barve) z zelenjavno prilogo in piščancem, ki sta jo Anja in Urban pojedla, kot se tukaj spodobi – z rokami. Drugega outreach-a sta se udeležila Urša in Matjaž. Vsak izmed njiju je vzel kri nekaj desetim bolnikom, okuženim z virusom HIV, potem pa sta jih še pregledala. Njuni pacienti so ravno tako prihajali iz odročnih vasi, kjer jim razdalja in njihovo stanje onemogočajo, da bi prišli na pregled v bolnico.

msestre

Pretekli teden, 12. maja, so Urbana tukajšnje medicinske sestre odpeljale v sosednje večje mesto Mumbwo, kjer se je odvijala slovesnost ob svetovnem dnevu medicinskih sester. Sam dogodek se je začel v opoldanskih urah s korakanjem medicinskih sester v povorki skozi mesto, ob spremljavi vojaške godbe na pihala. Bilo je zelo zanimivo, saj se je zbralo okoli 200 predstavnic medicinskih sester iz različnih bolnišnic tukajšnje province, ki so se na dogodku predstavile z odličnimi točkami. Veliko
se je pelo in plesalo, v zraku je bilo toliko pozitivne energije, da smo si
želeli, da bi tak dan praznovali tudi pri nas. V Zambiji je delo medicinske sestre, zdravnika in slavjedrugega zdravstvenega osebja zelo cenjeno in spoštovano, tudi možnosti zaposlitve so dobre. Tukaj je obratno kot v Sloveniji, težje je priti do izobrazbe, saj je vsaka nadaljnja izobrazba po osnovni šoli plačljiva, sama zaposlitev pa je dokaj enostavna, ker je zdravstveni kader zelo iskan. Urban je prvič in po vsej verjetnosti tudi zadnjič doživel takšno doživeto praznovanje ob svetovnem dnevu svojega poklica.

Kakšen pa je naš vsakdan? Urša dneve preživlja na Nzimi, porodnem oddelku, kjer pomaga pri vizitah, carskih rezih in porodih. Porodništvo se precej razlikuje od ostalega dela, zato ostali trije malo zaostajamo za njo, nas pa zato lahko vedno kaj novega nauči. Včasih se ji pridružimo v nočnem času, ker je največ porodov ravno takrat, v službi pa je samo ena od zaposlenih babic, tako da ji vsake dodatne roke pridejo prav. Lahko se pohvalimo, da je že nekaj simpatičnih novorojenčkov privekalo na svet, tudi z našo pomočjo. Ostali trije, Anja, Matjaž ter Urban, večino časa preživimo na oddelku za odrasle in otroke. Anja je nepogrešljivi člen ženskega oddelka, kjer se zelo dobro ujame z bolnicami, tako da se marsikdaj z ženske strani sliši krohot. Matjaž, ki je v veliko pomoč na drugi strani bolnice, na moškem oddelku, se je že dobro navadil na predpisovanje terapije in prepoznavo nujnih stanj, Urbanu priskoči na pomoč tudi pri prevezovanju ran. Urban je vez med Anjo in Matjažem ter pomaga pri zbiranju krvi, prevezovanju ran ter
deljenju terapije. Ne bomo skrivali, da je dežuren tudi za glasbeno popestritev. Najpogosteje se srečujemo z bolniki, ki obolevajo za malarijo, tuberkulozo in virusom HIV, veliko pa je tudi ran, ki so posledica prometnih nesreč, opeklin in tudi kakšnega ugriza kače. Najde pa se seveda tudi kakšen primer dečka, ki na svoje intimne predele polaga
rožice – tega ne počnite doma. Tako kot za vsako stvar smo tudi mi potrebovali nekaj časa, da smo se privadili na razmere, način dela, tukajšnje življenje in da so se tudi drugi privadili na nas. Danes že poznamo štiri različne pozdrave v njihovih jezikih, manjka nam
jih samo nsima
še 68, za kosilo si privoščimo nšimo
v vaški restavraciji, za katero smo na začetku rekli, da vanjo ne bomo vstopili iz strahu pred prebavnimi težavami. Nekaj dni smo v naši hiški gostili tudi kameleona Slavkota – želeli smo ga izuriti za lovljenje pajkov, žal ni bil posebno nadarjen, zato smo ga vrnili v naravo.

slavko

Večino dneva tako preživimo v bolnici, včasih tudi večino noči. Če nam ostane kakšna ura v poznem popoldnevu, stemni se namreč že ob 18h, jo izkoristimo za sprehod ali tek in užitek ob opazovanju sončnega zahoda. Poleg tega sodelujemo pri nakupu bolnišničnega materiala v glavnem mestu Lusaki, urejamo našo hišo in se dogovarjamo za nakup ultrazvoka iz Slovenije, ki ga je treba pripeljati v Zambijo.

Mesečno tako pomagamo pokriti velik delež stroškov za nakup zdravil in drugega materiala za bolnico z denarjem, nabranim s pomočjo naših podpornikov. Na tem mestu bi radi poudarili, da smo hvaležni za vsak vaš dar, ki nam omogoča, da pomagamo po svojih najboljših močeh in prispevamo k boljši oskrbi ali zdravilu, ki ga sicer bolnik ne bi imel na razpolago.

Tako, tole je le nekaj kratkih utrinkov preteklih dveh tednov, za katera ne vemo, kdaj sta odšla mimo nas. Za konec še nekaj o vremenu – pri nas se je začelo kar dobro ohlajati, ob večernih 10 stopinjah se prileže topla jopica in zjutraj čaj, a podnevi nas še toplo afriško sonce segreje do prijetnih 25 stopinj.

zahod

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja