Po trdem delu se prileže počitek

Dva tedna sta naokoli in zopet se javljamo iz sončne Nangome. V bolnišnično življenje smo se že kar dobro vključili.

Urša dneve preživlja na Nzimi, ki je mešanica ginekologije, porodništva in neonatologije.
Preostali trije člani odprave pa smo se usidrali na Chifuntuju, internističnem delu bolnišnice. Anja pokriva ženski oddelek, Matjaž moškega, Urban pa postaja čedalje večji strokovnjak za oskrbo ran in opeklin. Tudi kanale pri najmlajših ima že skoraj v malem prstu. Poleg tega Anja skrbi še za podhranjene otroke, Matjaž pa za opekline. Upamo, da nam slednje uspe naučiti, da je ogenj nevaren, saj okoli njega kar nekoliko preveč brezskrbno tekajo. Temu primerno je tudi veliko število opeklin na otroškem oddelku.fanta

Naš dan se prične okrog 6.30 z zajtrkom in zalogami kave iz Slovenije. Matjaž je
preračunal, da jih bo zmanjkalo šele zadnji teden :).
Okrog 7.30 Matjaž in Anja pričneta z vizito. Pacientov je veliko, tako da nam ni dolgčas.
Na žalost jih je veliko hkrati okuženih z virusom HIV in tuberkulozo, kar je prognostično zelo neugodna kombinacija.

Kljub temu da znamo nekaj besed v bembi in nyanji, smo odvisni od pomoči sester in sorodnikov, ki nam pomagajo s prevajanjem. Najboljši čut za najmlajše ima Urban, kar bomo prikazali na primeru. Sprejeli smo 6-mesečno punčko, ki ji je zaradi opekline na obrazu močno oteklo levo oko, tako da nismo vedeli, ali je le to poškodovano ali ne. Vsi poskusi odpiranja očesa so bili zaman, nato je na sceno stopil Urban, ki je s pesmijo »Slovenija, od kod lepote tvoje« deklico pripravil do tega, da je iz radovednosti odprla oko, ki k sreči ni bilo poškodovano.

Po navadi se iz bolnišnice vračamo okrog štirih, petih popoldan. Fanta sta mojstra v kuhinji, dekleti pa pomivata posodo.

 

pot

Vendar tudi popoldan delo v bolnišnici ne počiva. Na večernem teku po čudoviti progi sta Anja in Urban našla »Lojzeta«, ki je krvav ležal ob svojem kolesu. Poleg njega sta ležali dve prazni steklenici piva. V petih minutah smo bili vsi na nogah, Lojzeta smo s pomočjo lokalnega avtobusa prepeljali v bolnišnico, kjer smo mu oskrbeli rane in RTG slikali glavo za izključitev morebitnega zloma. Lojze ni potreboval veliko lokalnega anestetika, saj je njegovo funkcijo opravila visoka koncentracija alkohola. Na jutranji viziti je bil Lojze kot nov, le nekoliko mu je bilo nerodno, ko smo ga z nasmeškom pozdravili in povprašali, če se česa spomni. Na našo srečo in njegovo nesrečo se je spomnil večine dogodkov iz prejšnje noči.

Poleg dela bolnišnici pomagamo tudi pri nakupu zdravil in medicinskega materiala, saj jim včasih zmanjka sredstev tudi za najbolj osnovne stvari, kot je npr. fiziološka raztopina. Težave, s katerimi se soočajo pri pripravi proračuna, smo dobro občutili na enem izmed finančnih sestankov. Vsak nakup je dobro premišljen in argumentiran, kupujejo res tisto, kar je v dani situaciji najbolj potrebno. Finančni primanjkljaj nadomestijo z iznajdljivostjo.

Za praznik dela, ki je dela prost dan tudi v Zambiji, smo se odpravili v Livingstone. Vožnjaslapovi z avtobusom je trajala šest ur po afriškem času, kar pomeni slabih devet ur po našem. Prvi dan smo si ogledali Viktorijine slapove, katerih mogočnost le stežka opišemo z besedami. Drugi dan je Urša potešila svoje adrenalinske vzgibe s skokom (bungee jumping) iz mostu, ki povezuje Zambijo in Zimbabve, Anja, Matjaž in Urban pa so se odpravili na kolesarski izlet. Na njihovo srečo so se nekoliko izgubili in ob tem naleteli na čredo slonov, ki so se pasli v senci na drugi strani reke. Največji izmed njih, poimenovali smo ga Ferdi, nam je pokazal, kaj zna. Ob glavni cesti iz Livingstona do slapov je v miru gulil grmičevje, opravil veliko in malo potrebo, se napil vode, prečkal reko in izginil med drevesi.

Toliko za nocoj, hvala vsem za podporo, spremljajte nas še naprej!

 ferdi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja